Poliizobutilen je tipičen nasičen linearni polimer. Glavni del molekularne verige ne vsebuje dvojnih vezi, ni dolgih stranskih verig, ni asimetričnih ogljikovih atomov, strukturne enote pa so povezane z pravilnim zaporedjem od začetka do konca.
V nedeformiranem stanju je poliizobuten amorfen polimer. Pri sobni temperaturi poliizobutenske verige z visoko molekulsko maso kristalizirajo med raztezanjem in v kristalnem območju se vsakih 8 struktur ponovi, da tvori spiralno verižno strukturo. Zaradi prostorske prepletenosti dveh metilnih skupin na izmenjujočih se ogljikovih atomih polimerne verige polimerna veriga ne kaže ravninskega žagastega modela, vezni kot ogljika v - CH2- pa se znatno poveča in spremeni od 109,5 stopinje v tetraedrski obliki do 123 stopinj, kar ima za posledico prej omenjeno spiralno verižno strukturo.

Glede na surovine, uporabljene pri polimerizaciji, se polimeri, izdelani iz čistega izobutena (več kot ali enako 99 %), imenujejo poliizobuten, medtem ko polimeri, izdelani iz mešanih lahkih C4 frakcij, ki vsebujejo izobuten, druge olefine (1-buten, cis{ {3}}buten in anti-2-buten) in alkani (n-butan, izobutan) so splošno znani kot polibuten zaradi prisotnosti majhne količine n-butena (manj kot ali enako 5 % ) strukturne enote, vgrajene v njihove poliizobutenske polimerne verige. Struktura in lastnosti komercialnega polibutena in poliizobutena z enako molekulsko maso so v bistvu enake.
Zaradi reakcij prenosa verige in reakcij prekinitve verige poliizobutenske verige običajno vsebujejo nenasičene dvojne vezi na svojih koncih. Glede na kemijsko strukturo končne dvojne vezi lahko poliizobuten razdelimo na navaden poliizobuten in reaktivni poliizobuten. Končna vsebnost alfa olefinov navadnega poliizobutena je manj kot 15%, druge strukture pa so večinoma beta olefini in notranji olefini; Reaktivni poliizobuten se nanaša na poliizobuten z vsebnostjo končne alfa olefinske strukture nad 70 %. Komercialno dostopen reaktivni poliizobuten ima običajno strukturno vsebnost alfa olefinov več kot 80 %.
